»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.«

»Čutil sem, kako se vame vpisuje neko meni prej neznano čustvo, za katerega sem že slišal, ga od zunaj tudi videl, o njem bral, a ga nisem mogel ponotranjiti, ne zares razumeti.«

»Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu.«